Potovanje po Elbi

Že drugo leto zaporedoma sva se odpravila v Toskano, z letošnjo novostjo, da sva za najino zaključno destilacijo izbrala otok Elba. Elba leži le 10 km od Piombina in je drugi največji  italijanski otok, takoj za Sardinijo.

Po lanskem prvem obisku Toskane sva spletla čudovito prijateljstvo s parom, ki domuje na idilični lokaciji nedaleč stran od Grosseta. Najina odločitev, da se prvi dan potovanja zapeljeva kar direktno do njiju in ju presenetiva z najinim obiskom, je bila več kot odlična.

Za letošnje počitnice sva si vzela še nekaj dodatnih dni več kot lani in sklenila, da si bova tokratni dopust vzela res na »easy«. Lansko leto sva namreč naredila kar nekaj začetniških napak, kjer sva si zadala preveč destinacij in želela obiskati vsako znamenitost na poti. S tem sva si naprtila vsakodnevno premikanje kar je prineslo nemalo stresa. Ker sva se želela potem vsaj naspati, sva naredila še drugo začetniško napako: premikala sva se popoldne. Z vsem tem znanjem sva letos urnik obrnila na glavo in si pustila kakšen dan samo biti. Brez pritiska, da kaj ne bova videla in zamudila.

Po prečudovitih dveh dneh pri Alex in Riccardu na agriturizmu Scopicci, ki nudi idilično lokacijo v naravi. Tu vladata tišina in brezmejni nočno razgledi v jasnem nebu na milijarde zvezd in planetov nad nami.

Slika: Pogled iz posestva agriturizma Scopicci

Zjutraj sva pot nadaljevala v Masso Maritimo, v želji po nekaj dobrih bajkerskih dneh. Na poti sva se le nekaj kilometrov pred Masso osvežila v jezeru Lago dell’Accesa, ki nudi pravi mali raj za ljubitelje sladke vode. Ob jezeru stojijo pomoli, kjer se ob prijetnem pišu vetra lahko okopate in posončite. Levi del jezera s sladkim pritokom in azurne barve vodo, pa spominja bolj na tropske kraje kot na toskansko jezero. Tam najdete tudi obilo sence, kamor se lahko zatečete ob poletni pripeki. V času najinega obiska je bilo okoli jezera kar veliko ljudi, vendar sva kljub temu našla košček pomola tudi za naju.

Masso Maritimo sva obiskala že lansko leto, tako da sva poznala že vse skrite kotičke. Mestece je lani imelo en uraden PZA zgoraj v mestu, ki je bilo pa hkrati tudi obračališče za avtobuse, kar je bilo zelo moteče. Letos je bil zaprt, saj so ga prenavljali in bo po vsej verjetnosti naslednje leto plačljiv. Kar je bilo videti, bo parkirišče z zapornico, na voljo bo elektrika in možnost sprazniti in napolniti vodo ter WC. Sama sva letos v Massi spala kar na piknik prostoru ob makadamski poti do Trail brothers hiške, ki je stičišče večine trailov v Massi. Tu sva bila 3 noči sama in nisva imela nobenih težav ne z živalmi kot tudi ne z mimoidočimi ali gozdnimi čuvaji.

                            

Slike: Piknik prostor v Massi Maritimi, dden izmed trailov v Massi, Massa Maritima in sočni zahod nad Masso

Po treh prijetnih in toplih dneh, sva se odpravila s trajektom iz Piombina v Portoferraio, »glavno mesto« Elbe. Brez težav sva le nekaj deset minut pred odhodom kupila karte in v enourni vožnji uživala v opazovanju otoka. Že kmalu po izkrcanju, sva opazila, da sva prišla v rahlo drug svet. Toskana je sicer v primerjavi z lanskim letom veliko bolj zelena, toda v primerjavi z Elbo še vedno dosti manj. Mene je rahlo spominjala na kakšen malo bolj eksotičen otok. Recimo severni del Tenerifov. Z visokimi in raznolikimi obalami, prinaša tudi raznolik mali raj raznovrstnih plaž.

 

Slika: Blagajne za trajekt do Elbe

Za najino prvo destinacijo sva si izbrala kamp Area Sosta Ferrato, blizu mesteca Capoliveri, ki je bil mimogrede tudi najin edini kamp na najinem potovanju. Tu sva preživela 3 izjemno prijetne dneve, ki sva jih izkoristila za kopanje, poležavanje na plaži ter kolesarjenje. Kamp je namreč odlično izhodišče za okoljske kolesarske poti, ki vodijo okoli jugovzhodnega polotoka. Ta del otoka je gričevnat z hribčki visokimi tja do 400m. Sam polotok je prepreden z makadamskimi in pohodnimi potmi, ki so hkrati namenjene tudi kolesarjenju. Traili ponujajo prečudovite razglede in so tehnično nezahtevni.

    

Sliki: Kamp Area Sosta Ferrato in Plaža kampa Area Sosta Feratto

Od tu sva se v lov za malo bolj zahtevnimi in kolesarskimi potmi odpravila proti južnem delu otoka v mesto Lacona, kjer sva ubila dve muhi na en mah. No ubistvu tri. Spala sva na PZA-ju od Agriturizma Orti di Mare, ki nudi prijetne prostore z elektriko in vsemi ostalimi storitvami – pitna voda, praznjenje WC-ja in praznjenje odpadne vode. Za 12€ na noč več kot odlično. Poleg tega, Lacona ponuja čudovito mivkasto plažo, ki je bila v času najinega obiska zmerno zasedena. Poleti je tukaj verjetno kar nabito polno. Lacona je pa tudi hkrati odlično izhodišče za vse okoljske trtaile, ki se nahajajo severno zahodno od Lacone. Tu so traili malo bolj tehnično zahtevni in imajo z razlogom črne oznake.

Slike: Razgled iz traila na Capoliveri, Razgled iz polotoka Capoliveri proti Capo D’Arco in Plaža v Laconi

Od tu naju je pot zanesla na severno stran otoka v Maciano Marino, kjer sva prav tako na PZA-ju-edinem na tem delu otoka, tudi spala. Naslednji dan sva se v lov za čudovitimi plažami odpravila kar s kolesi. Tako sva prikolesarila in zadnji del poti tudi prerinila do Spiaggia di Ripa Barata, ki je bil nekoč kamnolom. Plaža je znana po relativno velikih, okroglih kamnih, ki vsebujejo črne delce. Od tu bi z lahkoto vse kamne odnesel domov in okrasil okolico hiše.

 

           

Slika: Spaggia di Ripa Barata

Na Elbi sva želela obiskati tudi najvišji del otoka – v okolici Poggia, vendar sva se zaradi slabe vremenske napovedi raje odločila za še en dan plaže več.

Povratek sva si želela, da bi bil čim manj stresen, zato sva se proti domu odpravila že 3 dni pred načrtovanim prihodom. Po pregledu vremenske napovedi sva se odločila, da se še enkrat ustaviva pri Alex in Raccardu, kjer prespiva in nato počasi nadaljujeva proti domu. To sva storila in se naslednji dan poslovila ter odpravila proti domu.

Po približno 4h vožnje, sva prispela v Adrio, ki nudi brezplačen PZA z vsemi storitvami ter vključeno elektriko in vodo. V mesto sva prispela pozno popoldne in naletela na popolnoma polen PZA. Kasneje sva ugotovila, da je večina avtodomov tam po več dni in sam PZA ne služi več kot vmesna točka pri potovanju. Tako sva parkirala kar na sosednjem parkirišču pri šoli in upala, da ne bova imela težav. Zbudila sva se v toplo, sončno jutro in nadaljevala pot proti Sloveniji. Najin dopust sva zaključila v mrzli in deževni Ljubljani, prav tako kot leto poprej.

Elba je nedvomno prečudovita popotniška destinacija. Sama sva jo obiskala v drugi polovici septembra in to priporočava tudi drugim. Vreme je bilo še vedno poletno, morje tudi ter dolžine dnevov prijazne celodnevnim aktivnostim. V kolikor bi se na Elbo še vrnila, bi verjetno izbrala kombinacijo avta s šotorom. Njena majhnost in relief v mnogih krajih ne ponujata prostora za avtodome, so pa zato z avtom toliko bolj dostopni.

 

Avtor: Živa K.