Prvič z avtodomom
Dolgo smo zbirali pogum, da se odpravimo na dopust prvič z avtodomom. Kot družina namreč uživamo v naravi in svobodi premikanja od kraja do kraja in od pustolovščine do pustolovščine, a ker smo se rahlo naveličali vsakih nekaj dni postavljati in pospravljati šotor, smo si rekli: Letos je čas, da preizkusimo avtodom! In prav neverjetno, koliko možnosti se je naenkrat odprlo. Gremo proti Italiji, na sever ali na Hrvaško? V običajnih okoliščinah bi verjetno izbrali kak hribovitejši predel Evrope, a ker smo se na počitnice odpravili že v sredini aprila, ko je v gorah še sneg, smo izbrali našo južno sosedo – tudi z mislijo na bolj stanovitno vreme in vsaj približno poznavanje cest. Priznamo, imeli smo nekaj malega treme pred širino in dolžino avtodoma. Zato smo ‘trotlziher’, kot se reče po domače, najprej preizkusili manevriranje po avtocesti. In trema se je hitro razblinila.
Slika: Prvo noč smo prebili dobesedno med tropom jelenov.
1.dan: Lepa naša … Slovenija
Dopust vedno radi začnemo ali končamo z obiskom kakšne zanimive lokacije v Sloveniji, ki je še nismo odkrili, in tudi tokrat se je ta odločitev izkazala za pravo. Kaj je lahko lepše, kot da začneš oddih brez občutka, da moraš v kratkem času kam daleč priti. Kam se bomo torej podali? Gremo malo nahranit jelenčke! To se je zdela odlična zamisel in tudi naši dvoletnici je bila sila všeč. Do Olimja smo prispeli v slabih dveh urah, zato se nam ni nič mudilo. Tudi kampa nismo potrebovali, zato smo pobrskali, kje lahko nočimo kar tako – na PZA. In ne boste verjeli, prvo noč smo prebili neposredno med jeleni. Na Jelenovem grebenu namreč prijazno ponujajo dve parkirišči, kjer se sme v avtodomu prebiti noč. Oborožili smo se z zalogami koruze, da se prikupimo rogatcem, in jih pred večerom izdatno nahranili, da ne bi preveč razgrajali in nam kratili spanca. Ob tem pa spoznali, zakaj se reče, da nekdo kliče jelene, ko se v slabosti zvija nad straniščno školjko. Res imajo zanimivo govorico! Ko je sonce zašlo, smo se skoraj še bolj kot nad sanjsko lokacijo navdušili nad izbiro avtodoma – pri zunanjih 4° C nam je namreč zelo prav prišlo gretje.
Slika: Večerno podkupovanje za mirnejši spanec.
2.dan: Plan
Kam pa naprej? Hrvaško smo po delčkih obdelali že v otroštvu, zato je bila želja, da jo tokrat predelamo v celoti oz. vsaj po celotni dolžini in se spustimo vse do Dubrovnika. V 10 dneh bo pa ja šlo, 6 dni do dol, 2 dneva tam in 2 za nazaj – ‘lagano sportski’ se je slišalo. Vmes pa seveda želja, da si ogledamo čim več naravnih znamenitosti in poskusimo tudi kaj lokalnih specialitet. Začetek je šel kot po maslu. Policist na meji je z roko zamahnil ‘može’ in že smo drveli proti prvi in verjetno največji ter najlepši hrvaški naravni danosti – Plitvičkim jezerom. Ustavili smo se v simpatičnem kampu Bear v neposredni bližini jezer, da bomo zjutraj čim bliže izhodišču, kjer smo uživali v gostoljubju in modrem nebu, pobeljenem s češnjevimi cvetovi.
Slika: Modra poezija z belimi cvetovi.
3.dan: Mogočne Plitvice
Kot otrok se spomnim, da smo jih nekoč želeli obiskati, pa je bila pri vhodu takšna gneča, da smo se raje odpeljali proti domu. In verjetno nismo bili edini, ki so se sredi sezone optimistično naslikali na vhodu Plitvičkih jezer. Če kdaj, je pomlad idealen čas za obisk tega naravnega parka, pa ne le zaradi gneče, temveč tudi zaradi obilice vode, ki naslika res sveže barve prebujajoče se narave. Bili smo zelo presenečeni nad veličino ter urejenostjo parka in tudi nad ustrežljivostjo osebja. Uslužbenka na informacijah je vsakemu obiskovalcu posebej z navdušenjem razložila, katero traso naj ubere – in zraven še navijala, da mora videti čim več. Mi smo se odločili za pot B, ki je vključevala slabi dve uri hoda ter vožnjo z ladjico in avtobusom nazaj. Naša dvoletnica se je več kot izkazala, in to ne samo s hojo, tudi z ubogljivostjo, saj so nekatere poti precej izpostavljene. Resnično naužili smo se vode v vseh možnih oblikah, od slapov, strugic in brzic do jezer v zeleno modrih odtenkih. Najmogočnejši Veliki slap, ki smo ga preučili najprej od zgoraj in nato še ob samem vznožju, pa nas je pustil odprtih ust. Še dobro da smo imeli zraven sendviče, v katere smo lahko zagrizli. Na ladjici je bil skrajni čas za zasluženo malico in po štirih urah pustolovščine je naša dvoletnica prijetno zadremala v svojem stolčku v avtodomu, še preden smo zapeljali pod zapornico ob izhodu iz parka.
Slika: Mogočen Veliki slap te pusti odprtih ust.
4.dan: Neplan s kamenčki
Po treh dnevih, ko je šlo vse po načrtu, pa se že prileže dan za početi popolnoma nič. Namestili smo se v kampu Plantaža v Paklenici, ki smo jo nameravali obiskati prihodnji dan. Ta naš ‘neplan’ je vseboval: veliko igre, sprehod ob plaži in sladoled – ne nujno v tem vrstnem redu. Najprej smo opravili sprehod, ki nas je navdušil, saj se iz kampa ob obali vije prelepa sprehajalna pot vse do Starega Grada, ki ponuja največ možnosti za lačne in žejne daleč naokrog. Seveda so sredi aprila šele začenjali preverjati napise in napeljave, tako da s sladoledom ni bilo nič. Smo pa našli igrala ob morju, kar je bilo fantastično, in info točko za Paklenico, kjer smo dobili vse potrebne informacije za prihodnji dan. Ob vrnitvi smo skuhali paštico – še ena super zadeva pri avtodomu: da odpade kuhanje na vetru in je kosilo na krožniku bistveno prej, kot smo bili vajeni pri šotorjenju. Poleg tega so vsi pripomočki na dosegu roke, vključno s hrano in hladilnikom. Luksuz za vsakega kuharja! Popoldne pa smo preživeli s: Kamenčkiii! Ja, po dveh urah sem se začela spraševati, koliko dni bi potrebovali, da jih na plaži zmanjka. Pri navdušenosti naše dvoletnice, ki jih je neumorno nabirala in metala s pomola vse do spanja, hmmm, bi bila uganka najbrž rešena še pred koncem poletja.
Slika: Kamenčki, kamenčki, tralala, tralali …
5.dan: Pajki in Paklenica
No, če smo v Plitvicah doživeli šok, saj so poštimane v slogu ameriških nacionalnih parkov, je Paklenica urejena bolj po kavbojsko, v slogu Divjega zahoda. Pa nič zato, saj ni bilo niti pričakovati … Vseeno sem vprašala strica, ki mi je računal vstopnice, kako daleč stran je parking. Imela sem na sumu, da naša dvoletnica ne bo razumela, zakaj po 45 minutah hoje do izhodišča še ni čas za malico. ‘Pa neznam. Odvisno od situacije.’ Hm, zanimiv odgovor. Situacija je bila takšna, da smo parkirali kmalu po vstopu v park – in glede na to, da smo bili tam sredi aprila, si ne predstavljam, kako je pozneje v letu, ko je gneča še večja. Morda pa je takrat urejen kak krožni transportni sistem. Ko smo vendarle prispeli na začetek naše poti, smo hitro prilagodili interese. Bolj kot pohodništvo nas je zamikalo opazovanje plezalcev, ki so kot pajki viseli z vrvi, kamorkoli smo obrnili oko. Prizor je res nekaj neverjetnega, če so ti skale in gibanje po njih vsaj malo pri srcu. Naslednjič tudi mi poskusimo, ko bo naša dvoletnica malo večja in ta v mojem trebuhu, ki napoveduje svoj prihod čez dva meseca, prav tako. Veliko otrok je imelo nadete plezalne pasove in družine so ob skupnem vzpenjanju prav uživale. Seveda smo se malce razgledali tudi po Velikem kanjonu.
Slika: Kamor obrneš vrat, te čaka pogled na spretne človeške pajke.
Slika: Veliki kanjon Paklenice je zanimiv tudi za sprehajalce.
6.dan: Burja
Ko smo prvič pomislili, da bi se na pot odpravili z avtodomom, nam je po glavi rojila predvsem neomejenost pri izbiri cilja, svoboda pri odločanju, kdaj bomo šli na pot, kje se bomo ustavili in za kako dolgo. In pri vsej tej neomejenosti nismo niti pomislili, da ti usodo na poti lahko zapečati veter. Natančneje orkanska burja! Ja, po celotni Jadranski obali se je razpihal sunkovit veter, ki je dosegal vse do 190 km/h in nas prikoval na mesto. Ceste so bile zaprte celo za osebna vozila, kaj šele za avtodome. Zelo smo bili hvaležni, da smo bili še vedno nastanjeni v prelepem kampu Plantaža in smo lahko v avtodomu iz prve vrste občudovali prelep sončni zahod. Pa tudi za kurjavo smo bili hvaležni, za poln hladilnik dobrot in odločitev, da smo na dopust vzeli veliko barvic in pravljic – tako nam res nič ni manjkalo. Dan smo prebili na toplem in v upanju, da nam sunki vetra ne prestavijo naše začasne hiše na kolesih.
Slika: Predstava iz prve vrste – pogled skozi okno naše začasne hiše na kolesih.
7.dan: Še vedno burja in pisanka
Sunki so nekoliko ponehali, a ko je zapihalo, nam je bilo v trenutku jasno, zakaj je promet za avtodome tako na magistrali kot na avtocesti tudi danes prepovedan. Smo pa lahko šli ven, nabirali školjke, zanimive kamne – in ker je bila ravno velika noč, poskrbeli tudi za pisanko. Naša dvoletnica je v pisane barve s čopičem preoblekla vse kamenčke, ki so ji prišli pod roko, in tako zelo popravila vzdušje, ki je bilo malo načeto, saj smo bili že štiri dni na istem mestu. Vedno bolj nam je postajalo jasno, da nam prvoten načrt, da bi prišli do Dubrovnika, ne bo uspel.
Slika: Umetnica pri delu …
Slika: In umetnina: prava morska velikonočna pisanka.
8.dan: Zadar in nov načrt
Zelena luč je zasvetila in podvizali smo se na pot. Morje in ozračje sta bila mirna, kot da sploh nikoli ne bi pihalo. Po tednu dni, ki smo ga preživeli pretežno v naravi, se nam je zahotelo malo urbanega utripa. Že dolgo smo želeli prisluhniti morju, ki igra prelepe melodije v Zadru, in dočakali smo ga v vsej veličini. Sonce je božalo naše obraze, morje, ki se ujame v špranje in igra neponovljive napeve, naša ušesa, naš jezik pa je pobožal sladoled, tisti pravi – obmorski, iz korneta. Zadar je res prelepo mesto, z idiličnim starinskim jedrom, ki ga imenitno dopolnjuje sodobna infrastruktura, z brezplačnim parkiriščem neposredno ob obzidju, s prelepimi sprehajališči in sodobnim pristaniščem za križarke. Malo prestiža smo lahko okusili tudi mi, saj je v mesto ravno pristala luksuzna križarka. Spraševali smo se, kako so na krovu orjaške barke občutili orkanske sunke preteklih dni, zaradi katerih je naš načrt dokončno splaval po Jadranski obali. Ugotovili smo, da v dveh dnevih ne moremo narediti čudeža oziroma da bi bila pot nazaj prenaporna, če bi se vračali iz daljnega Dubrovnika. Sploh pa smo spoznali, da je bistvo potovanja z avtodomom pot in ne cilj. Če sprejmeš, da si na pravi poti, ne glede na to, kakšni izzivi in ovinki te čakajo, je cilj vsak dan na dlani.
Slika: Starodavna duša Zadra se lepo zliva s sodobnimi pridobitvami.
Slika: Tik ob morskih orglicah, ki igrajo neponovljive melodije, je privez za križarke.
9.dan: Butična, a mična Opatija
Ker nas je Zadar tako očaral, smo se vprašali, katero prijetno obmorsko mesto nas še lahko razveseli s svojim šarmom. In pomislili na Opatijo. Idilične sprehajalne poti ob morju so bile okrašene z zajčki in jajčki in po celotnem mestu se je risala velikonočna zgodba, kot bi bilo nekakšno mini novo leto. Sicer bolj butična Opatija se je izkazala za zelo mično izbiro za obiskovalce širokega spektra. Naužili smo se obmorskih dobrot na krožniku in seveda zavili tudi v Kraševo slaščičarno, ki je pobožala naše brbončice. Ker smo prejšnjo noč prebili kar obmorju – na počivališču za avtodome v Šibinju, smo si zaželeli, da zadnjo noč prespimo v kampu, ki nam bo nudil vso možno udobje, od tople prhe naprej. Našli smo prelep kamp Draga v Mošćenički Dragi nekaj kilometrov iz Opatije. Tako lepih in urejenih parcel nisem videla že dolgo ali sploh nikoli. V pogledu na morje tokrat sicer nismo uživali, smo se pa sprostili v igri na sveže pokošeni zelenici neposredno pred našo parcelo. Do plaže, ki je bila oddaljena pičlih 300 metrov, pa smo se odpravili na prijeten večerni sprehod.
Slika: Opatija s svojimi obmorskimi sprehajalnimi potmi in zelenimi kotički očara vsakogar.
10. dan: Jama na poti domov
Če smo začeli na domačem poligonu, pa še končajmo v slogu! Ker naša dvoletnica že iz pravljic naravnost obožuje gradove, smo se ustavili v enem od najbolj poznanih na slovenskem ozemlju – gradu Predjama. Pa še zanimivo legendo smo ji lahko povedali v povezavi z njim! O prebrisanem vitezu Erazmu Predjamskemu, ki je z izhodom skozi jamo ukanil oblegovalce. Ti so namreč brez uspeha celo leto čakali, da bi mu zmanjkalo hrane in bi se predal, medtem ko je on sveže zaloge hrane dobival po jamskih rovih. No, če je bil Erazem zadovoljen s svojo potegavščino, pa smo bili mi zadovoljni s svežo zalogo izkušenj, ki smo jih nabrali na prvem dopustu z avtodomom. Ta oblika potovanja nam je zelo prirasla k srcu, saj ponuja veliko udobja, priročnosti in možnosti, da se lahko odpraviš kamorkoli … No, razen ko piha burja. 🙂 Poleg tega nam je avtodom s svojim zavetjem in gretjem olajšal marsikatero hladno in vetrovno aprilsko noč. Za konec smo se vsi strinjali: Prvič z avtodomom, a zagotovo ne zadnjič!
Slika: Le kje se skriva ta prebrisani Erazem?
Avtor: K.P.